Roadtrip Q&A

Življenje in potovanje z avtom je po eni strani edinstveno in enkratno doživetje. Se je pa potrebno biti pripravljen odreči določenim udobnostim za seveda čudovite razglede, svobodo na poti in nepozabna doživetja. Kot pravijo: "Če ne probaš, ne veš." Pa sva probala. In bila je ena najboljših izkušenj!

Med potovanjem sva dobila tudi nekaj vprašanj na katere odgovarjava v tem posebnem zaključku najinega roadtripa.

Če se ti med prebiranjem utrine še kakšno vprašanje, bova z veseljem odgovorila nanj!

1. Življenje v avtu

Ko sva natrpala vse stvari (v avto in v trugo), sva ugotovila, da je v bistvu zelo malo prostora, kljub temu, da sva polota menjala za SUV-ja. In da bo kaos! Tako je bilo ves čas potrebno iskati in prelagati stvari od zadaj naprej in obratno, ter v trugo in iz truge. Čeprav sva organizirana, enostavno ne gre drugače. Še vedno kakšno stvar tudi po 4 tednih (ko sva se že malo bolj upeljala) iščeva.

Kadar je dež ni veliko stvari za počet, avto je majhen in zadaj na impro postelji ne moreš niti zravnano sedet. Saj že najdeš kakšno kavarnico, če si v mestu, drugače pa sva midva potegnila vožnjo in upala, da naletiva na suha tla. Problem nastane tudi s kuhanjem, saj v nalivu gorilnik ne bo gorel (na žalost), na poti pa ni veliko pokritih piknik prostorov (so le redki biseri). Si pa mizico vedno lahko postaviš pod streho pred WC-jem.

Urejen nered. Posodo in hrano sva imela v vrečkah, saj je bilo tako lažje nošenje in prelaganje.

Poleg tega sva mislila, da bo težje najti vodo/wc, ampak je Norveška zelo urejena in ima na vsake nekaj kilometrov postajališča z (večinoma) urejenimi sanitarijami, ponekod celo s tuši in piknik prostorom. Voda je tudi povsod pitna.

Urejeno postajališče s piknik mizico, kjer sva si pripravila kosilo. Nekatera so imela tudi WC-je (priročno za pranje posode in napolnitev zalog pitne vode).

Nisva si mislila, da se bova tako navadila na najino majhno posteljico, saj sva doma kraljevala v zakonski postleji. Ampak je prav udobna in sploh po dolgih napornih hajkih zaspiš kot mrtev brez problema.

Najina skromna, udobna posteljica z najlepšim razgledom.

Stroški

Prvi nakup na Norveškem.

To je ponovno odvisno od tega, koliko udobja si

želiš. Midva sva hrano za skoraj cel mesec nakupila v Sloveniji in je bil prvi nakup v trgovini na Norveškem okrog polovice najinega potovanja. Sva pa z veseljem kupila kakšno cimetovo rolico v pekarni več. Hrano sva nakupila prej tudi zato, ker se nama zdi res škoda časa, da se ustavljava v trgovinah, kjer se rada zadrživa in vedno kupiva še kakšno stvar več, kot jo potrebujeva. Cene hrane v trgovini so približno 1,5-2x naših, odvisno od vrste živil (zelenjava je občutno dražja, pravtako meso; njihove lokalne dobrote pa imajo lahko celo enake cene kot pri nas). Že prej sva se pozanimala, da se najbolj splača kupovati v supermarketih kot so Coop Extra, Kiwi, Rema 1000....

Cene hrane v restavracijah so res vrtoglave! Zato sva raje kuhala in si kdaj privoščila kakšno pecivo v pekarni. Za juho ali predjed odšteješ okrog 25 eur, za glavno jed pa od 30- 40 eur na osebo. In to v mid-range restavracijah.

Cene v pekarnah so nekje 3-4 eur za kavo in 5-6 eur za pecivo.

Največji strošek celotne poti je gorivo. Midva sva imela diesel in sva za tank na Norveškem odštela od 1,6 do nekje 1,88 eur/L. Cene so se spreminjale od ene črpalke do druge in če sva videla ugodno ceno sva vedno kar tankala. Največkrat sva tankala na Circle K (Hint: naj bi bile ugodnejše cene ob ponedeljkih in četrtkih).

Za spanje sva vse skupaj dala 80 eur, saj sva prenočila v 3 kampih (2 v Nemčiji in en na Norveškem), ostalo sva divje kampirala- spala na parkiriščih, počivališčih, plažah, hribih... Za iskanje počivališč in parkirišč res priporočava Park4night aplikacijo, reševala nama je življenje!

Kar se tiče parkirnin so pri nekaterih najbolj popularnih hajkih res zasoljene (Trolltunga za 24h zaračuna 40+ eur!), se pa z nekaj iznajdljivosti in malo več hoje, da parkirati tudi malo stran in prišparati nekaj eurov. Drugače pa so bila ostala parkirišča velikokrat brezplačna ali pa se je cena gibala nekje do 10 eur/ 24h.

Trajekti so še drug precej drag strošek, na Norveški jih je ogromno, saj je država (sploh JZ) prepredena s fjordi. Za trajekt iz Danske na Norveško sva odštela malo manj kot 200 eur, za nazaj pa sva šla preko mostu iz Švedske (most je bil 65 eur). Tudi trajekt iz Bodoja na Lofote je stal 67 eur v eno smer. Lokalni krajši trajekti pa stanejo tam okrog 10-20 eur.

Najljubša rutina

Rutina je, da je ni! Na poti je potrebno konstantno prilagajanje vremenu, okolju… velikokrat se plani spreminjajo iz ure v uro in je nemogoče in nesmiselno kakršno koli predvidevanje v naprej.

Sčasoma se navadiš, da samo si in uživaš v majhnih trenutkih sreče in redkih priložnostih, ko se vse stvari poklapajo.

Vedno si poskušava vzeti čas za dober zajtrk (če tudi na hribu ali na tleh ob 4ih zjutraj) ter si vsaj enkrat v dnevu na lepi lokaciji pripraviva topel obrok. Zvečer pa seveda nujno zobke umit😝.

Neke vrste rutina je tudi, da ko se vsedeva v avto, vedno prižgeva najljubšo glasbo, uživava in tisti, ki ne vozi ponavadi ta čas ureja stvari za blog ali pa išče nove lokacije/ hajke…

Rutina je bila edino zajtrk, ki sva ga jedla vsak dan brez izjeme. Včasih na tleh, včasih stoje na dežju.

Spanje

Potovala sva preko Nemčije, kjer sva se odločila za spanje v kampu, ravno zaradi varnosti. Danska in Norveška pa sta zelo varni državi, kjer je dovoljeno divje kampiranje in vsi to počnejo. Vedno sva se počutila varna, je pa res da nisva spala v nobenem večjem mestu. Kar se tiče udobja, sva imela vsaj malo večji avto (v polotu bi bila kriza) in nama ni predstavljajo težav (se navadiš, da spiš malo bolj po diagonali ali na boku). Zeblo naju je samo enkrat, ko je bilo 4°C, ampak na to nisva bila pripravljena. Sva drugo noč že zoptimizirala sistem in z odejami obložila stišča vrat prtlažnika. S seboj sva imela tudi zimsko spalko, ki naju je grela, če je bilo manj kot 10°C zunaj- ta je pa res zapalila😅.

Čudoviti razgledi, ki jih lahko doživiš, če divje kampiraš.

Zasebni prostor

O tem sva se spraševala tudi sama pred potovanjem. Dan je natrpan z aktivnostmi, hajki, včasih se tudi samo voziva in uživava v tišini, planirava, piševa blog, urejava slike… Nimava občutka, da bi bila kdaj drug drugemu preveč.

Enkrat nekdo kuha, drugi pospravlja, en je v viseči mreži, drugi na stolu in bere novice, en fotografira…

Včasih tudi tako piha veter, da ne slišiš niti svojih misli, kaj šele da bi se pogovarjal😂.

Našla sva neko ravnotežje na poti, ki nama odgovarja in mogoče komu drugemu ne bi.

Tudi doma, kadar nisva v službi, skoraj vse stvari počneva skupaj, ker v tem uživava in imava enake hobije (rada jeva, športava, fotografirava…) in mogoče nama zato na poti ni bilo težko.

Strešni šotor?

Glede tega imava mešana mnenja. Všeč nama je zaščita avta, sploh v močnem vetru in dežju. Tudi cene strešnih šotorov so zelo visoke. Še vedno pa nama je najpomembnejša predvsem svoboda, ki jo imaš z navadnim šotorom, ki ga lahko postaviš kjerkoli/ neseš s seboj na hrib… Sva pa slišala mnogo dobrih mnenj in v kampu sva si ogledala tudi en strešni šotor, ki je bil zelo prostoren in v tem smislu definitivno nudi dodatno udobje. Če bi bila res veliko na poti, bi se investicija mogoče splačala, a ne v najinem primeru (zaenkrat).

Na sploh sva tekom poti ugotovila kako malo dejansko potrebuješ, da lahko potuješ in uživaš. Seveda še vedno ceniš topel tuš, mehko posteljo, štedilnik (kjer ne rabiš kuhat 20 min enih jajc) in umivalnik, ampak se da tudi brez vseh teh udobij, če se le malo prilagodiš. V bistvu si podvržen improvizaciji, iskanju tušev ali jezer, prostorov za kampiranje… in včasih odkriješ res izjemne kotičke, ki napolnijo raziskovalno žilico in pričarajo nekakšno otroško veselje. Pride pa tudi dan, ko ne najdeš ničesar- imaš pa še vedno čistilne robčke namesto tuša in namesto testenin, toast s pašteto.

Ubistvu bi lahko vzela še manj kot sva, pa bi ravno tako udobno potovala in se mogoče večkrat ustavila v trgovini in kakšnem kampu (za pranje oblek), je pa res da sva na ta način tudi prišparala nekaj denarja.

Pranje posode s čistilnimi robčki.

2. Kampiranje

Na koliko dni se je nujno potrebno ustaviti v kampu? Odvisno koliko te moti, da si umazan😝

Midva sva se, če odštejeva kamp v Nemčiji, ustavila samo enkrat na poti za nazaj (25.dan). Predvsem zato, da sva oprala obleke in si malo odpočila zaradi norenja na Lofotih, trajekta in neprespanosti.

Načeloma imaš res veliko priložnosti za kopanje (če te ne moti mrzla voda in če imaš srečo z vremenom- da ni ves čas dež, pa tudi takrat gre). Drugače pa imaš možnost tuširanja na črpalkah (če se le malo pozanimaš in nekaterih postajališčih, nekje tudi zastojn. Priporočava aplikacijo Park4night).

Najin najljubši kamp Reipa na Norveškem.

Kampi so na vsake nekaj kilometrov, večinoma so zelo urejeni in izbira je ogromna, cene različne (25-50 eur/ noč za šotor). Midva sva se zaradi načina potovanja, ki nama ustreza in za zmanjšanje stroškov odločila za divje kampiranje. Sva pa privarčevan denar pridno zapravljala v pekarnah😅. Vsakemu so pač pomembne drugačne stvari.

Na kratko: ustavljanje v kampih ni potrebno, nudi pa definitivno več udobja.

Če bi kakšen kamp priporočala je to definitivno Lofoten beach kamp (kjer sva bila le v njihovem baru, je pa zelo urejen in ima tudi savno, izposojo surf boardov…) in Reipå Camping (zaradi res dobrega domačega vajba in urejenosti)

3. Bi se preselila v avto in prepotovala svet?

Avto? Ne.

Se pa ne bi branila vsaj kombija, ki bi imel kuhinjco in malo več prostora za vse stvari.

Mogoče pa enkrat v prihodnosti, če naju pot zanese v to smer.

4. Kaj sva spoznala tekom potovanja?

Ko sva zaradi stiske s časom tekla na ledenik, sva na poti srečala gospoda, ki nama je rekel: “Are you in a hurry?” In nato sva se veliko pogovarjala o tem. Res naju je zadelo. Sva vendar na dopustu, čemu tak tempo in hitenje? Najprej hitenje da prideva do Norveške, nato do Lofotov, zdaj zaradi poplav in službe, ki naju čaka hitenje domov… kdaj pa se ustaviš in dejansko uživaš v trenutku? Zakaj bi moral vsako minuto dneva natrpati s plani, če to počneš 365 dni na leto.

Res so bili eni najboljših dnevov, ko sva imela le eno ali dve stvari na urniku ali pa sva bila prisiljena se ustaviti (zaradi vremena, trajektov…) in upočasniti. Da sva si vzela čas drug za drugega, se spočila, pojedla dobro hrano, spila kakšno pivo… malenkosti, ki v bistvu niso malenkosti.

Roadtrip niso namreč le stvari, ki jih vidiš, ampak tudi posebni trenutki, ki jih doživiš, ljudje, ki jih spoznaš, zgodbe, ki nastanejo in si jih zapomniš bolj, kot vrhove, ki si jih obiskal.