Alarm zazvoni 4.50 in kljub ponovno muhastemu vremenu se z vetrovkami in polno bojno opremo v nahrbtnikih odpraviva na tamkajšnji vrh Kjerag, kjer je za nagrado po 2,5h dolgem vzponu, na vrhu razgled na... zataknjen kamen! Gre za ogromen bolder in v kolikor se sprva zdi smešno je potem na vrhu hriba, ko si ogleduješ to čudo in se nanj tudi povzpneš ter pogledaš navzdol, nekaj resnično posebnega. Ker seveda nisva ponovno želela plačati 300 NOK za parking (saj sva raje malo prišparala in si privoščila kakšno skolebolle več), sva parkirala dober kilometer in 150 višinskih metrov višje ter se najprej sprehodila po cesti navzdol do parkinga (za nazaj, hoja po cesti navzgor do avta, ni bila tako zabavna). Pot se je začela, kot je za Norveško značilno, s hitrim in strmim vzponom (ki je bil na mestih, zaradi ravne skale in slabo postavljenih verig, podoben ferati z oceno A). Vreme je bilo oblačno in rahlo je rosilo, zato poleg naju, ob zgodnji uri, ni bilo prav veliko ostalih pohodnikov. Do sedaj naju je že izučilo, da ima vreme na Norveškem svojo voljo, zato sva se na pohode odpravila v vsakem primeru, če le ni lilo kot iz škafa.
Stanje na Kjeragbolten-u z razgledom na veličasten Lysefyord 984m nižje, je prav posebno adrenalinsko doživetje.
Na poti sva spoznala dva Američana in skupaj smo si na vrhu skuhali kavo po "kavbojsko".
Tik pod vrhom sva po poti spoznala tudi dva Američana, ki sta na Norveško prišla obiskat svoje sorodnike. Pot je tako hitreje minila, saj smo se zaklepetali, na vrhu pa smo se še poslikali, spili kavbojsko kavo (kot sta jo poimenovala) in se okrepčali. Če je bilo med občasno deževnim vzponom povsem mirno, je bil sestop, kakor pohod prejšnji dan na Preikestolen, poln turistov in vesela sva bila, ko sva končno spet prišla do avta.
Čas je bil, da pot nadaljujeva proti naslednjemu cilju - Trolltungi; kar je pomenilo slabe 4 ure vožnje. Na poti se ustaviva blizu kraja Storøyne, kjer si na počivališču ob cesti privoščiva pravo pojedino, da pokrijeva izgubljene kalorije, napolniva zaloge vode in se stuširava! Prav res, to postajališče je vključevalo tudi tuš (čeprav hladen), ki je res dobro del in majhno jezero, kjer bi se lahko okopala, v kolikor se seveda ne bi ponovno ulil dež. Prerojena se zapeljeva do mesta Odda, par minut vožnje pred izhodiščem za najdaljši pohod do sedaj, pojeva še lahko večerjo in se odpraviva v posteljo. Budilka je spet nastavljena na 4.00.
Comments