Naj začnem z mojo navdušenostjo nad kampom Reipa. Pa mogoče je le-ta tudi zato, ker sva se končno malo spočila in sem dobila nazaj inspiracijo in pisateljsko žilico.
Ampak sva se res počutila tako udobno in domače in imela sva topel sprejem od lastnika, oprala sva si obleke (in lase pod toplim tušem!), spoznala nove ljudi, zaspala na soncu ter si v kuhinji skuhala odlično kosilo. Za večerjo pa kuhana koruza in pivo! Medtem, ko so pravtako vsi okrog naju veselo kuhali in uživali, med avti pa so tekale kokoši. "Taprava" uživancija. Na Lofotih zaradi hitrega tempa, številnik hajkov, planiranja in muhastega vremena nisva imela energije še za kreativno pisanje in so bile objave bolj polne slik in informacij kot globjih zapisov.
Ta dan se je začel polahko, “po najino.” Spekla sva si jajčka ( sicer vsak po enega, ker nama jih je zmanjkalo), spila sva dobro kavo in v miru vse spakirala in pospravila. Tako sva se iz kampa odpeljala šele okrog enajstih, sva pa bila pripravljena na nove izzive. Vedela sva, da imava pred sabo še dolgo pot, nimava pa prav veliko planov kaj naj si na njej ogledava.
Tako sva se kar hitro ustavila v enem izmed pop-up shopov ob cesti, ki ga je Žiga slučajno zasledil v enem izmed vodnikov. Znamka se imenuje Fogg Gildeskål in je lokalna prodajalna volnenih izdelkov po navdihu oblačenja ribičev in arktičnih raziskovalcev. Prijazno naju je sprejela ena od ustanoviteljic podjetja ter nama povedela zgodbo o nastanku. Res sva ljubitelja butičnih, lokalnih prodajaln in z veseljem poslušava navdihujoče zgodbe o uspehu. Preiskusila sva tudi nekaj njihovih kap in Žiga je celo našel eno zase. Če te zanima več si njihovo zgodbo lahko prebereš na spletni strani in si ogledaš njihove izdelke.
Imela sva priložnost spoznati solastnico nove norveške znamke Fogg Gildeskål , ki temelji na zgodovini arktičnih ribičev in raziskovalcev in slišati njihovo zgodbo o uspehu iz prve roke.
Nato sva se podala naprej na pot proti ledeniku Svartisen. Ledeniki naju navdušujejo, saj jih nimaš priložnosti videti povsod in tega hajka nisva želela izpustiti. Ker pa je bil dolg (19km!), midva pa sva na izhodišče prišla relativno pozno, sva napakirala najina trail nahrbtnika z in čokoladkami ter brzinsko švigala po poti do ledenika. In ko sva ga končno zagledela je bil res veličasten! Kontrast, ki ga pričarata rjavkasta kamnina in ogromen modrikast lednik obsijan s soncem je nepojemljiv prizor. Ob njem se počutiš tako majhnega in zaradi mrzlega hladu, ki ga oddaja začutiš strahospoštovanje.
Veličasten ledenik Svartisen, ki je drugi največji ledenik na Norveškem z velikostijo 370 km2!
Čakala naju je pa še 9 km dolga pot nazaj, zato se nisva predolgo obotavljala. Tudi gel in čokoladka nista zapolnila luknje v želodcu. V meh sva si natočila mrzlo ledeniško vodo in se odpravila nazaj proti avtu. Ko sva se vrnila je bilo že pozno in bila sva preveč lačna za kuhanje večerje, zato sva si pripravila kar dry food rižoto. Ob okušanju sva se spomnila na hrano, ki jo skuhata najini mami in se nostalgično z mislimi vrnila domov. Nato pa sva mrtva padla v posteljo.
תגובות