Po odmoru v pekarni sva bila še vedno neprespana, lačna in utrujena. Že med vožnjo nazaj s trajektom, sva se odločila, da si zasluživa pravi tuš in malo razvajanja - bookirala sva si savno, o kateri sanjava že od samega prihoda na Norveško. Pred tem sva si še skuhala kosilo kar na parkingu v mestecu Hamnøy. Savno sva rezervirala pri ponudniku Pukkatravels, ki organizira tudi najrazličnejše ture po Lofotnih, jadranje, izposojo kajakov... Po kosilu sva se namestila v "recepciji" agencije, ki je bila res šik urejena! Natočila sva si še eno kavo in si prebrala knjigo "The social guideboook to Norway", ki naj bi zelo dobro opisala socialne navade Norvežanov in ob prebiranju sva bila res presenečena. Priporočava branje!
Ogled slikovite vasice Hamnøy.
Ko je bila savna pripravljena, sva se preoblekla in stopila na vročih 60C. Končno naju ni več zeblo! Kot je v navadi na Norveškem pa sva nato iz pomola skočila v mrzel Atlantski ocean. Res osvežujoče. Savno sva si delila še z dvema Nemcema, Francozom ter Američanko. Skupaj smo klepetali ob ležanju na sončku in pitju toplega čaja.
Pukkatravels savna je bila prava odločitev na ta vetroven in hladen dan. Savnanje z razgledom na rdeče hišice in gore ter skok v ocean, hedonizem.
Po dobrih dveh urah sva se še umila in se polna energije in osvežena odpeljala do mesteca Fredvang, kjer naju je čakal en lažji hajk za zahod. Bilo je oblačno in zelo vetrovno, ampak naju to ni ustavilo. Po okrog 500 višincih in 3,5 km sva prispela na vrh Ryten in pričakal naju je enkraten prizor- čudovito osvetljena znamenita Kvalvika plaža in zahajajoče sonce nad morjem. Slikala sva kot obsedena in se hkrati bojevala z vetrom, ki je pihal s sunki tudi več kot 40 km/h.
Čudovit zahod na vrhu Ryten, s pogledom na plažo Kvalvika.
Po slabi uri tekanja naokrog je do Žiga stopil moški, ki je ves ta čas s svojo partnerko na skali v vetru opazoval sončni zahod. Prosil ga je, če ju lahko fotografira. Slikanju sem se pridružila tudi jaz in s fotoaparatom okrog vratu opazovala lep prizor in ju spodbujala. Iz nenada pa je moški iz žepa v jakni potegnil majhno škatlico in pokleknil. Žiga je hitro začel snemati, jaz pa sem od začudenosti obnemela in sem potrebovala kar nekaj sekund, da sem se zavedala, da bi lahko prijela fotoaparat in ju slikala, da ovekovečim ta čudovit trenutek. Nato sva jima še čestitala in izmenjali smo si kontakte. Vesela sva se odpravila nazaj proti avtu. Ko sva prispela do parkinga okrog polnoči, sva si pripravila še večerjo in se polna lepih vtisov današnjega dne odpravila v posteljo.
Vesela sva, da sva bila lahko del tega čudovitega trenutka.
Vsak dan spoznava nove ljudi, se naučiva nekaj o sebi, najini zvezi, se spopadava z najrazličnejšimi preprekami, sva lačna, naju zebe, je dež... Ampak hkrati rasteva, se prilagajava in ustvarjava spomine, ki jih ne bova nikoli pozabila. In to je čar roadtripa.
Comments