top of page

Poletni roadtrip: 16. in 17. dan, Tindstinden in Hermannsdalstinden

Updated: Aug 20, 2023

Ob 3h zjutraj sva s trajektom iz Bodøta prispela na Lofoten in parkirala kar v vasici Å. Najbolj naju je presenetilo, kako svetlo je bilo sredi noči in kako so se ljudje po parkingu sprehajali, kot da je sredi dneva. Opremljena sva bila z maskami za čez oči, da sva lahko spala kljub svetlobi (čeprav sva bila tako utrujena, da bi verjetno v vsakem primeru hitro zaspala). Zjutraj sva se zbudila malo kasneje, ker sva bila utrujena od celodnevne vožnje (beri, okrog 6.30). Naredila sva si zajtrk kar na parkingu in še dva sendviča ter se brez pravega plana, odpravila na pohod okrog bližnjega jezera. Kaj kmalu sva se odločila, da obrneva in se odpraviva pogledati vasico Å ter tam narediva plan za naprej.

Ribiška vasica Å, ki je sedaj muzej polenovk in ribolova in ima tudi zelo dobro pekarno!

Pri edini pekarni v vasici (ki je imela hvala bogu tudi wifi), se usedeva za mizico in ob dobri kavi narediva raziskavo za naprej ter si pripraviva plan (ta se je nato itak še 20x spremenil). Navdušena, se hitro odpraviva do parkinga za prvi hajk na Lofotih - Tindstinden! Pripraviva si nahrbtnik s sendviči, plačava parking (na Norveškem večina parkingov deluje tako, da denar zaviješ v kuverto, napišeš registrsko in daš v nabiralnik) in štartava. Pot je kot večina norveških- nemarkirana, lahko sledljiva stezica, ki se nato začne strmo vzpenjati. Ker sva seveda stezo malo falila, sva v strmem naklonu preklopila na 4x4 in si pomagala še z rokami. Hitro sva prišla na vrh in odprl se je neverjeten razgled na okoliške vrhove in vasice. Po slikanju in sendvičih sva se odpravila nazaj proti avtu. Hvala bogu sva za navzdol našla pravo pot, ker bi naju prva pripeljala kar direktno do avta (poimenovala sva jo Lofoten express zaradi strmega naklona).

Na vrhu Tindstindena je čudovit razgled na vasico Å, jezera in Reine.

Blizu parkinga je bilo tudi jezerce, kjer sva našla svoje mesto pod soncem. Pripravila sva si visečo mrežo, skuhala odlično kosilo in po kopanju kot ubita zaspala na soncu. Ampak ne za dolgo, saj naju je čakal še en hajk!

Predjed: wasa ploščice z dimljenim lososom in kumaricami. Glavne jedi pa nisva uspela poslikat, ker jo je prej zmanjkalo.


Pohitela sva do avta, kjer naju je spet čakalo prelaganje stvari in pakiranje težkih nahrbtnikov za spanje na otoku Vaerøy. Po slabi uri priprav sva se zapeljala do trajekta, ki naj bi odplul ob 19:30 in čakava. Opazujeva avte, ki pravtako čakajo za Vaerøy in malo se nama zdi sumljivo, da si zunaj postavijo mizico in veselo jejo, če pa je bil odhod trajekta čez 15 min. Ana se naposled le odloči, da preveri situacijo na zaslonu, kjer ugotovi, da je Žiga narobe bral urnike za trajekt in da pelje ta trajekt šele naslednji dan. No, pa je bilo treba ponovno sestaviti plan. Kam pa zdaj? Po kratkem premisleku sprejmeva odločitev, da greva namesto na lažji 2h hajk, na najvišji vrh centralnih Loftov in vmes taboriva. Zapeljeva se nazaj na isti parking, kjer sva bila cel dan (še dobro, da je Ana shranila potrdilo o plačilu- je rekla, da ga bova sigurno še potrebovala). Naloživa si težke nahrbtnike na rame in se odpraviva na pot- nevedoč v kaj se spuščava.

Ura je že okrog 22.30, ko prispeva do koče Munkebu - sva na polovici poti do vrha, kjer večina ljudi tabori in pot nadaljuje naslednji dan. Ker se še počutiva energično nadajujeva do naslednjega platoja (hill 448), kjer lahko postaviva šotor. Na poti do tja, naju zaustavi le čudovit sončni zahod pri jezeru Tennesvatnet, ki nama s slikanjem vzame dobre pol ure.

Čudovit sončni zahod ob 23:00, jezero Tennesvatnet. (Sigma 16mm)

Do mesta za šotor prispeva okrog polnoči. Samo postavljanje baznega tabora nama vzame več časa, kot bi si želela, saj sva letos kupila nov šotor in ga še nikoli nisva sestavila. Po enem neuspelem poskusu, nama naposled le uspe. In že se greje voda za pozno večerjo. Dehidrirana hrana je na dolgih pohodih res priročna, saj je lahka, hitro pripravljena ter hranljiva in zelo okusna. Po večerji padeva v spalki in brez budilke zaspiva.

Večerja okrog 1:00 zjutraj, še vedno je bilo precej svetlo, da sva lahko brez lučk postavila šotor.
Dehidrirana hrana First Corner Shop je vedno z nama na daljših hajkih. (Sigma 16mm)

Naslednji dan vstaneva šele okrog 8.00 zjutraj. Res si ga vzameva na izi, saj veva, da naju čaka še najzahtevnejši del poti. Po zajtrku spakirava mali nahbtniček in ostalo opremo pustiva v šotoru. Pot naprej se vije čez kar nekaj vzponov in spustov ter postaja vedno težavnejša. Je slabo označena in nezavarovana. Čeprav veliko hodiva po Slovenskih hribih, se nama je zdela tehnično težavna in tudi kondicijsko precej zahtevna, saj moras premagati kar nekaj višincev (celotna pot jih ima okrog 2000 in je dolga 20 km). Za nameček pa je še mestoma izpostavljena in sva pogrešala lepo urejene slovenske poti z jeklenicami in klini. Tukaj je teren večinoma krušljiv pesek in visoke gladke skale. Po dveh urah zahtevne hoje naposled le prideva na vrh in odpre se prekrasen razgled na otočje. Stojiva va vrhu Lofotov! Po malici in slikah, se odpraviva nazaj, saj veva, da naju do avta čaka še dolga pot. In res je bila zelo dolga! Ko si ponovno nadaneva nahrbtnike z vso opremo, so se zaradi utrujenosti zdeli še težji pa tudi hrano sva vso pojedla že pri šotoru. Lačna sva pot do avta nadaljevala z vmesnimi postanki in sanjala o tem, kako si bova skuhala en lonec pašte, ko prideva nazaj.

Najvišji vrh lofotov, Hermanndalstinden, osvojen!

In res prva stvar je priprava hrane! Zakuriva kar jetboli pa še gorilnik, da bo šlo hitreje. Pripraviva si juho, špagete in za sladico še tortilje z nutelo in domačo marmelado. Ravno, ko so želodčki veselo siti, začne kapljati dež in hitro pospraviva stvari ter se zapeljeva na parking prejšnjega dne, kjer lahko v WCju opereva posodo. Vrževa se v avto in Ana po nekaj minutah že trdno spi, Žiga pa ponovno dela plan za naprej. Poleg naju se parkirajo glasni Francozi, ki se tudi po polnoči ne pustijo motiti, zato Žiga izgubi potrpljenje in začne pakirati stvari, da se prestaviva na parking za izhodišče do naslednjega dne. Ura je ena zjutraj, ko greva končno spat in najin bioritem je že čisto obrnjen.

Comentarios


bottom of page