top of page

Poletni roadtrip: 11. dan, Bakkanosi

Updated: Aug 20, 2023

Štartala sva zgodaj- okrog 5.00 zjutraj in kazalo je, da bo mogoče celo nekaj sonca. Navdušena sva pojedla zajtrk kar na tleh, saj ni bilo časa niti volje za pripravo mize in stolov. Želela sva čimprej štartat, da se ogrejeva, saj je bilo le okrog 5°C. Na poti je najprej sledil rahel vzpon po kolovozu in pašnikih, kaj kmalu pa se je odprl razgled na ogromno dolino obdano s hribi, po sredini pa je tekla manjša reka.

Pot do vrha se je gibala po dolini obdani s slapovi, na sredi katere je tekla majhna reka. Ko je posijalo sonce, je bil prizor čudovit!

Na poti navzgor sva bila na začetku popolnoma sama, kasneje pa sta naju dohoteli še dve Francozinji. Pot se je vila ob reki, ki sva jo tudi večkrat prečkala, vmes pa sva se po kamnih izogibala blatu. Ves čas sva čakala, da se sonce prikaže izza hriba in naju prijetno pogreje. Pot se je kasneje začela strmeje vzpenjati in prišla sva na kamnit teren, kjer stezica ni bila več vidna, sama pot pa tudi ni markirana, ampak orientacija ni bila težavna, saj je bil vrh ves čas pred nama. Ob poti je bilo na nekaterih predelih še nekaj snega, ki pa ni delal težav. Zaradi enakomernega konstantnega vzpona pohod ni bil težaven, le malo dolg. Na vrh sva prišla, ko se je Nærøyfjord pod nama kopal v oblakih, midva pa sva se grela na sončku. Bil je res edinstven prizor.

Na vrhu naju je čakal pravi spektakel, saj je dolino prekrivala megla. Čez slabo uro so se oblaki razkadili in odprl se je pogled na Nærøyfjord.

Sledila je še pot navzdol in ravno nekje na polovici naju je ponovno ujel dež. Oblekla sva si vetrovki in se odpravila naprej, na Norveškem namreč ni slabega vremena, je samo slaba oprema (vsaj tako pravijo Norvežani, ki so mimo naju v največjem nalivu veselo hodili proti vrhu). Hitro sva stekla v avto in se odločila, da preostanek dneva nameniva vožnji do naslednje destinacije.

Sam pohod je bil dolg 20 km ter okrog 1100 višinskih metrov, za celotno pot sva porabila okrog 7 ur s postanki.

Po dobrih treh urah vožnje, sva prispela do čudovitega jezera Oldevatnet, kjer sva pojedla večerjo in padla v posteljo (ki sva jo prej še pripravljala slabo uro). Zaspala sva s čudovitim razgledom na jezero, ravno ko je začelo deževati.

Tega ne bi zamenjala za noben hotel s 5 zvezdicami.

Comentários


bottom of page