Dan se je začel odlično, saj sva bila spočita, ni bilo dežja, veter je ponehal in naredila sva si odličen zajtrk!
Proteinske ovsene palačinke:
3 merice ovsenih kosmičev
1 merica proteinskega praška
2 banani
2 jajci
1 dl (ovsenega) mleka
Vse sestavine dobro premešaš in počakaš 10-20 min, da kosmiči posrkajo tekočino. Na ponvi stopiš maslo in na srednji temperaturi spečeš palačinke. Pazi, da se ti ne zažgejo! Midva sva jih jedla z domačo jagodno marmelado, nutelo in arašidovim maslom.
Nato je bil čas za hajk, zagrizla sva v strmine Festvågtinda in po 1,3 km in kar 500 višinskih metrih prisopihala na vrh. Norveški hajki so res drugačni od teh, ki sva jih navajena. Tukaj namreč ne ovinkarijo, ampak je pot speljana direktno navzgor po kamnih, grušču in krušljivi podlagi. Na bolj turističnih destinacijah pa je pot narejena s stopnicami, ki so jih položile nepalske šerpe. Tako vedno hitro prideš na vrh, četudi včasih grizeš z vsemi štirimi in se vlečeš po rastlinju.
Pohod na Festvågtind, ki je hrib z razgledom na vasico Henningsvær.
Ko sva prispela na vrh sva bila sama in kljub temu, da se je po poti kazalo sonce, je na vrhu začel kapljati dež. Na hitro sva poslikala, pojedla Kvikk Lunsj (popularna norveška čokoladka, ki sva jo tudi midva vzljubila) in se odpravila nazaj proti avtu.
Ker je bilo vreme ponovno slabo, sva se odločila, da se sprehodiva po vasici Henningsvær in se ustaviva še v eni od hipsterskih kavarn ter počakava, da se pokaže sonček. Kot ponavadi se zasediva, pojeva čisto preveč sladkih peciv in se okrog dvanajstih odpraviva do naslednjega izhodišča.
Postanek v hipster kavarni Henningsvær Lysstøperi and Cafe, kjer strežejo odlična peciva, tortice in sendviče. Priporočava predvsem sveže pečeno vaniljebolle.
Očitno je bil rest day pravilna odločitev, saj sva prekipevala od energije. Pomagal pa je tudi sonček, ki se je končno pokazal izza oblakov.
Naslednji hajk je bil blizu mesta Svolvær, ki je največje mesto na Lofotih. Ker je en bolj obiskanih in znanih, je bil temu primeren tudi zasoljen parking (4eur/h) in številni turisti. Zato sva pohitela na vrh Fløya in vmes še Djevelporten (dobeseden prevod: hudičeva vrata, ki je ponovno zataknjena skala med dvema stenama- Norvežani res znajo narediti turizem iz skale). Žigu tokrat Ane ni uspelo očarati s kamnom, Kjeragbolten je bil dovolj. Poslikala sva in se po stopnicah hitro vrnila nazaj.
Prva slika je Djevelporten in nato greben ter pogled proti vrhu Fløya.
Čakala naju je krajša vožnja do naslednjega izhodišča, plan je bil spanje na enem izmed platojev, če bova le imela dovolj energije in če bo vreme sodelovalo z nama. Na poti najdeva čudovito mesto ob morju, z dostopom na "privatno" plažo, kjer si pripraviva kosilo in se celo okopava! Ker so oči lačne, pojeva preveč in na sončku zakomirava za slabo uro.
Hiter curry s čičeriko in piščancem:
1 pločevinka kokosovega mleka
1 pločevinka čičerike
2 žlici curry-ja v prahu
sol
že pripravljeni koščki piščanca
basmati riž
Riž skuhaš v soljeni vodi. V posodi zmešaš piščanca, kokosovo mleko, čičeriko, curry in soliš. Premešaš ter pogreješ in postrežeš z rižem! Enostavno in hitro kosilo na poti.
Nato pa je spet čas za pakiranje težkih nahrbtnikov in za že tretji hajk danes. Hvala bogu je bil ta malo krajši. Na poti čisto slučajno srečava gospo s Karibu hlačami, ki jih takoj prepoznava in jo veselo nagovoriva v Slovenščini. Ob izmenjavanju vtisov iz roadtripa se zaklepetamo in si zaželimo srečno pot. Ko prispeva na najino mesto za nočitev, naju poboža sonček, usedeva se za trenutek in uživava v čudovitev prizoru.
Sediva v šotoru, jeva snackse in uživava v sončnem zahodu.
Temu sledi postavljanje šotora in slikanje. Ubita se vrževa v spalne vreče, odpreva norveške snacke in opazujeva sončni zahod nad morjem. Najin TV za večer.
Hvaležna, da sva po 21 dneh, dolgi vožnji, hoji, težkih nahrbtnikih, dežju, vetru... bila končno priča temu prizoru, zaspiva. Taki trenutki odtehtajo vse težave na poti, utrujenost, težke noge, boleča stopala... in te napolnijo z neskončno energijo. Zaradi takih trenutkov sva prišla tako daleč.