Jesen je čaroben čas, ko narava uprizori svoj najlepši spektakel barv. In kje bi bilo to barvito gledališče bolj osupljivo kot v osrčju Dolomitov?
Za praznike sva se odločila, da greva ponovno v Dolomite, saj je bil plan, da jih obiščeva že poleti, ampak nama to zaradi vseh obveznosti ni uspelo. Tako sva si vzela dopust, spakirala opremo v polota in se kljub slabi vremenski napovedi, na meglen ponedeljek, odpravila na pot. Želela sva namreč ujeti še zadnje zlate macesne ter se naužiti lepot Dolomitov, preden jih v celoti pobeli sneg. V spodnjem zapisu si lahko preberete več o najinem potepanju.
1. dan: Croda Fiscalina, lago di Braies
Prvi dan sva se odpravila v naravni park Tre Cime, ki je ena najinih najljubših lokacij v Sekstenskih Dolomitih. Ampak tokrat sva si izbrala drugačno, manj poznano in obljudeno pot do koče Locatelli. Pot se vije mimo številnih zlatih macesnov in 4 koč: Talschlüßhuette, rif. Zsigmondy Comici, rif. Pian di Cengia in rif. Locatelli.
Pot Croda Fiscalina, zlati macesni in Tre Cime skrite v megli.
Zaradi slabega vremena sva na žalost že na pol v dežju uspela priti le do rif. Zsigmondy Comici. Tam sva se usedla pod manjhno strehico, saj je bila koča zaprta in pojedla sendvič. V upanju, da bo dež ponehal sva še malo posedela, ampak na najino žalost je ta postal le še močnejši in kar hitro sva se odpravila nazaj proti avtu. Na celotni poti sva srečala le še dva druga nadobudneža, ki sta tako kot midva upala na izboljšanje vremenskih razmer. Ko sva prišla do avta in je še vedno močno padal dež, sva bila vesela, da poti nisva nadaljevala. Razgledov na Tre Cime tako in tako ni bilo, saj so se vrhovi skrivali v gostih oblakih.
Na poti sva vztrajala slabih 13 km in 775 višinskih metrov, kar nama je s slikanjem in postanki vzelo dobre 4h.
Pot sva nadaljevala do Lago di Braies, kjer sva prav tako v bližnji restavraciji ob kavi in rogljičku čakala na izboljšanje razmer, ampak je bil dež le še močnejši in tako sva se odločila, da se odpraviva proti hotelu in se raje segrejeva v topli savni.
Lago di Braies v deževni atmosferi.
2. dan: Val di Funes, Alpe di Siusi
Dan se je pričel s presenečenjem: zapadel je sneg in pobelil prelaze, ki so naju obkrožali. Ker sva imela še vedno letne gume, sva tako jutro preživela v hotelu, kjer sva prilagajala plane in čakala, da dež preneha. Check- out je bil ob 10. uri in ob 9:55 sva v največjem nalivu nosila ruzake in opremo iz hotelske sobe v avtomobil. V upanju na lepše razmere sva se odpeljala do Val di Funes. Ko sva prispela na parkirišče, je še vedno deževalo, višje pa je padal sneg. Ustvarila se je čudovita kulisa z zelenimi travniki, zlatimi drevesi in belimi vrhovi pa tudi dež je prenehal. Sprehodila sva se do cerkvice Sv. Magdalene, ki spominja na našo cerkev Sv. Tomaža pri Škofja Loki. Nato pa še do razgledišča, kjer sva posnela čudovite fotografije:
Cerkev Sv. Magdalene, zeleni travniki in zasneženi vrhovi v ozadju.
Nič, nasmehnil se nama je sonček, ki sva ga z veliko vnemo tudi maksimalno izkoristila. Na poti do naslednje nastanitve je bilo idealno pozicionirano izhodišče za naslednji pohod - po poti najvišje ležečega travnika v Evropi, "Alpe di Siusi", ki je ponujal enega izmed bolj prepoznavnih razgledov iz tega dela Dolomitov, na Gruppo del Sassolungo, z najvišjim vrhom 3151 nmv! Čudovita, nezahtevna razgledna pot po sveže poteptanem snegu nama bo zagotovo ostala v dobrem spominu še dolgo časa. Tudi za ostale zimske aktivnosti lahko trdiva, da je tukaj pravi mali zimski raj - zagotovo jo priporočava vsakomur! Ne le razgledi na okolišnjo hribovje, tudi vse počitniške hišice, koče in konji dodajo svoj čar na slabih 2300 nmv. Pot do razgledišča je bila dolga 8 km in nama je vzela malo manj kot 2 uri, da sva ravno ujela zadnjo gondolo nazaj. Priporočava, da si v primeru, da tja odhajate z gondolo prej pogledate aktualni vozni red in ceno: https://www.funiviaortisei.eu/en/timetable-prices.
Zasnežena idilična planota Alpe di Siusi.
Po ovekovečenju sončnega zahoda je mraz že fajn pritiskal, midva pa sva še vedno imela slabih 4 km hoje nazaj; še dobro za vse dodatne sloje, ki sva jih nosila s seboj! Po res idealnem razpletu okoliščin, predvsem vremena, sva se odpravila na približno 2 uri dolgo vožnjo do najinega prenočišča, kjer sva si v poznih večernih urah na balkonu sobe privoščila vsak svoj Dry-food za večerjo!
Čudovit sončni zahod in barvito nebo na planoti Alpe di Siusi.
Dan 3: Passo Fedaia, Passo Giau, Croda da Lago
Kako se prične dober dan? Z ogromnim zajtrkom, seveda. In res je bil gigantski. Oči so bile lačne, trebuščka pa še bolj! V zavedanju tega, da bo še en dolg dan, sva pridno napolnila želodčke in se z nabrano energijo odpravila proti regiji Cortina d'Ampezzo, kjer je bil cilj obiskati jezero Federa. Na poti seveda ni šlo brez postankov; najprej sva noge malenkost pretegnila ob koči Rifugio Marmolada pod ledeniškim masivom, ki sega vse do 3343 nmv!
Rif. Marmolada in vrhovi prekriti s snegom so ustvarjali čudovit kontrast z zlatimi macesni.
Gorski prelaz Fedaia je bilo tako pravo majhno odkritje, saj je že s panoramske ceste vidno akumulacijsko jezero, ki sega tako daleč kot oko seže. Možno je bilo tudi čutiti hladen ledeniški veter, ki je pihljal s strani ledenika. Slabo uro vožnje naprej, sva se z vsemi foto in dron postanki naposled le pripeljala na vrh prelaza Passo Giau, kjer je bilo seveda ponovno potrebno potrpeti z ledeno mrzlimi prsti, da sva ujela veličasten pogled na Ra Guselo.
Znamenita slika prelaza Passo Giau in v ozadju Ra Gusela.
Še dobro, da je v avtu ostalo relativno toplo, da sva se dokaj hitro pogrela na poti do izhodišča, Ponte de ru curto. Približno 10 km dolga pot pohodniška pot, tja in nazaj, predvsem blatna od obilnega deževja in stopljenega snega, ponuja razglede na okolišnje gorske masive vse do prihoda do znamenitega jezera Croda da Lago, ki je z desne strani prav tako obdano z nama dobro poznanim masivom Lastoni di Formin. Takšno izkušnjo, kot sva jo imela meseca marca letos, s krpljami na omenjenem območju težko pozabiš, in sva jo v živo podoživljala tudi v času pisanja tega blog zapisa! Razmere za fotografirati so bile naravnost idealne, skoraj povsem brez sapice, tako da nama je uspelo fotografirati in posneti kristalno čist odsev v jezeru! Edino mraza ni občutiti na fotografijah, ampak sva si na 2°C vseeno privoščila vsak svoj paket dehidrirane hrane in skodelico vrelega čaja, še od zjutraj!
Čudovit preplet jeseni in zime ob jezeru Croda da Lago.
Pot do jezera je bila dobro označena, ne preveč zahtevna in dolga 9 km z okrog 500 m vzpona. Vzela nama je slabe 3 h.
Premražena, a s polnimi želodčki, sva se vrnila po dokaj spolzki potki do avta. Zaradi vremenske napovedi - snežni meteži na vseh prelazih čez noč - sva bila primorana skrajšati nastanitev in obisk Dolomitov iz 4ih na 3 dni, tako da sva se malenkost žalostna odpravila na približno 5 ur dolgo pot nazaj domov, kjer naju je za dobrodošlico pričakalo obilno deževje.
Ponovno je Dolomitom, že tretjič zapored, uspelo, da je bil obisk poln presenečenj, v dobrem in tudi malo manj dobrem pomenu besede; le kaj lahko pričakujeva na naslednji ekspediciji? Sva pa tokrat zato toliko bolj podučena o vremenski prognostiki in Italijanskih navadah vožnje po Dolomitih ter kaj vse so razlike med snežnimi verigami in snežnimi nogavicami, hehe... :D
Več slik pa tudi na najinih instagram profilih:
Comments