Leteli smo iz Ljubljane, kaj hitro pa je domačnost Brnika zamenjalo Istanbulsko letališče. Udobni sedeži, prijetna postrežba, odlična hrana in vsa prtljaga ter številne kontrole so nas spremljale vse do Paname, kjer smo po 13-urnem letu imeli še en 3-urni let do glavnega mesta Peruja - Lime. Utrujeni, a v veselem pričakovanju vsega, smo se s pomočjo naše gostiteljice Nanie kaj hitro transportirali s 3-mi kombiji in vso opremo od letališča do avtobusne postaje Cruz del Sur.
Utrinki z letališča in avtobusne postaje na dolgi poti proti Limi
Pred odhodom na 8-urno vožnjo in po oddaji prtljage smo se odločili za sprehod po Limi. Manjši kulturni šok nas je že pred prihodom v Huaraz dodobra pripravil na prihajajoče dni.
Sprehod po mestu Lima. Pričakalo nas je oblačno vreme, saj je v Limi v času treh zimskih mesecev zgolj 50 ur sonca. Nas ni navdušila in je ne priporočam za daljše postanke v tem obdobju
Eden izmed številnih barvitih grafitov
(Sigma 18-50, f4, 1/180s, ISO 320)
Večini nam je bila vožnja kar zalogaj - nenehno zibanje v zgornjem nadstropju double-deckerja... brez pavze. Jap, brez problema svetujem uporabo uspavalnih in tablet proti slabosti. K tej izkušnji je dodala še vožnja čez prelaz, na dobrih 4000 m pa še malo nadmorske, saj je bilo čutiti nepoznan pritisk za očmi in na področju zatilja - višinska bolezen. Sedeži z vsem možnim udobjem, kaj bi si ga lahko zamislil, niso kaj prida pomagali - no, mooorda bi bilo drugače z masažno funkcijo... :D, hec. Po 36 urah transporta, smo naposled le prispeli v Huaraz - z dobrimi 120.000 prebivalci velja za prestolnico pohodnikov in statistično eno najbolj varnih mest Peruja. Nastanjeni smo bili v Hotelu Galaxia, pri Nanie, že večkratnemu "poslovnemu partnerju" vodnika Mitje, ki ga lahko vidimo na eni izmed spodnjih slik, kako zvečer čez rešetke menjava gotovino
Razgledna vožnja na vrhu prelaza
Med večernim ogledom mesta smo "zaživeli" tudi mi, če bi lahko temu tako rekli - življenje na ulicah se za Peruance šele prične po 21.00. Množice ljudi, ki so se sprehajale po ulicah, polne restavracije in bari, povsod bipkajoči avtomobili (predvsem majhni Tuk tuk-i) in glasba, barviti vzorci, ulični prodajalci...; ogromno novih dražljajev na katere se bo v prihodnje treba navaditi. Definitivno bolj zbujeni kot prej, a malenkost preveč vsega naenkrat na kupu za utrujene možgane po tako dolgi poti, zato smo kaj hitro pobegnili v hotelske sobe. Nažalost so nekateri zaradi tankih hotelskih sten, velike količine prometa in verjetno tudi samega jet-laga imeli težave s spanjem; vsaj zase pa lahko trdim, da sem bil ob prihodu v hotel še vedno povsem izžet (7 ur slabosti na avtobusu naredi svoje...) in mi spanje na 3050 m prvo noč ni povzročalo prav nikakršnih težav.
Menjalnica; zvečer, saj je boljši tečaj
Še to: za 1 € dobiš približno 4 S (sole); povsod so možna plačila s kartico, razen na tržnici, ulici in, seveda, tekom trekinga; evrov zato nismo zamenjali vse do prihoda v Huaraz. Predhodna zamenjava evrov v dolarje ni potrebna.
Za zaključek še par večernih utrinkov
(testiranje ostrine Sigma objektiva na "wide-open", tj. f/2.8)
Comments